Vsi ti labirinti v človeškem umu ...? Lojze Adamlje se jim ne more in ne more načuditi ... "Krik duha, ki se obrača k sebi in je trdno odločen, da obupano stre stare okove, pa čeprav s starimi kladivi", je literarno smer nadrealizma s katerim je surrealizem tesno povezan, v svojem manifestu meddrugim opredelil Andre Breton. Psihoanaliza Sigmunda Freuda pa je ob tem odigrala in jo še vedno, pomembno vlogo. Lojze Adamlje, ki je obenem tudi dober poznavalec Freudovih del - v svoji knjižnici ima obsežno zbirko njegovih knjig - meni, da je znal prav on najbolje interpretirati nezavedno in sanje.
Akademski slikar in grafik Lojze Adamlje sledi svoji intenci, ustvarja v maniri realizma ter slika, kot je povedal v intervjuju za Kulturni utrip programa Ars, svoja razmišljanja in svoje sanje. Na tej razstavi se nam predstavlja izključno s slikarskimi deli, ustvarjenimi kot vedno izjemno pedantno, celoten slikarski proces pa je izpeljan v maniri klasičnega oljnega slikarstva in jajčne tempere, pri katerih si avtor ne dovoli nikakršnih površnosti. Ko delo zaključi, sliko zalakira in zavoska, kot so to nekoč naredili stari mojstri. Ob tem ostaja zvest likovnemu slogu surrealizma, v katerem lahko najprimerneje izrazi svet podzavestnega, sanjskega in absurdnega, vendar ne brez popolne kontrole razuma, estetike in morale kot je bilo to običajno za nekatere njegove slikarske kolege te slogovne usmeritve.
Vsi ti labirinti v človeškem umu …? Slikar Lojze Adamlje se jim ne more in ne more načudi-ti ... „Krik duha, ki se obrača k sebi in je trdno odločen, da obupano stre stare okove, pa čeprav s starimi kladivi", je literarno smer nadrealizma s katerim je surrealizem tesno pov-ezan, v svojem manifestu meddrugim opredelil Andre Breton. Psihoanaliza Sigmunda Freuda pa je ob tem odigrala in jo še vedno, pomembno vlogo. Lojze Adamlje, ki je obenem tudi dober poznavalec Freudovih del - v svoji knjižnici ima obsežno zbirko nje-govih knjig - meni, da je znal prav on najbolje interpretirati nezavedno in sanje.
Četudi si Lojze Adamje predhodno pripravi skice, se proces slikanja kasneje odvija spon-tano, kar pa ne pomeni, da ustvarjalno fazo ob tem vedno prežema le igriva lahkotnost. Napori in spopadi s samim seboj so ob tem seveda nujni. Vsebina, ki nam jo skozi dela posreduje ustvarjalec, ostaja pripovedna, prežeta s simboliko in fantastično ikonografijo, ki jo določajo neobičajna narativnost nenavadni odnosi, pomenljive perspektive in prostorske iluzije, značilne za tipiko pripovednosti "skonstruiranih" kompozicij, kot jih poznamo iz sanj. V njih se arhetipi prepletajo s podzavestnimi željami in hotenji, relativnost časa z njegovo surovo konkretnostjo, življenje z minljivostjo … Od tod tudi ure, ki se v ustvarjalčevih slikah pogosto pojavljajo, kažejo različen čas, življenjska obdobja - slikarju predstavljajo tudi fe-nomen lepote tehnike in mehanike, ki nam obenem odšteva čas - kakor tudi svojo sim-bolično časovno in velikostno prevlado v razmerjih in proporcih glede na figure, ljudi ... Med njimi/nami pa je zagotovo največji Karibus - ne žival, ne človek - posebna "biološka vrsta", morda celo eden in edini predstavnik le te, ki jo/ga je Lojze Adamlje odkril in vzgojil za svoje in naše potrebe, da preko njega sporoča in opredeljuje človeški značaj ter karikira naše medsebojne odnose, saj se Karibus vendar vede kot človek. Rad je v centru pozor-nosti, vedno v brezhibno zloščenih čeveljcih, včasih kaj pogoljufa, se zna sprenevedati, uživa v fotografiranju kot turist, vendar, kot pravi zanj Milan Pirker, "ima tudi vlogo razsvet-ljenega demiurga, ki mu je omogočen vstop v skrivnostni in temačni svet, ki obstaja za vsakodnevno realnostjo. V svojem kljunu namreč nosi tudi petrolejko, ki je simbol svetlobe, s katero ta skrivnostni in mračni svet osvetli in razkrije", včasih pa v kljunu nosi tudi uro. Če je v prvem primeru, ko nosi petrolejko, njegovo telo obrnjeno v desno in sporočilo s tem simbolično obetavno, je v drugem obratno, saj v kompozicijskem kadriranju položaj obrata v levo praviloma ne prinaša nič dobrega. Zdi se, da gre bolj za trenutek spoznanja, da je prepozno, kot za trenutek uvida, resnice, da je edina alternativa današnjemu svetu pozicija moralnega zakona, kar zagovarja Slavoj Žižek, kakor tudi neodvisno od njegovega mnenja tudi vsi mi, ki nam je mar za etične in moralne standarde.
Kako živ, likovno učinkovit in aktualen je še vedno surrealizem, priča tudi Mali Grand Prix, ki ga je Lojze Adamlje prejel za svojo sliko Perpetuum mobile na razstavi surrealizma leta 2001 v Kasslu. Zato, daleč od tega, da bi bila ikonografija surrealizma zgolj sama sebi namen. Za formo - "gmoto" na primer, ki jo je Lojze Adamlje začel razvijati in slikati sočas-no ob Karibusu se zdi, da je vanjo ujet duh, morda celo slovensko "staroversko" božanstvo Nikrmana, je samo vprašanje časa, kdaj se bo izvila iz "zemljine kopice" ter nas popeljala na prostrane livade, v svoja svetišča narave, proč in ven od skonstruiranih labirintov človeškega uma.
Nuša Podgornik