Temeljna vrednota naroda, tako kot v Cankarjevih časih, še vedno ostaja "srečno in zadovoljno življenje", zato se s površnimi prepoznavanji problemov depriviligiranih posameznikov družba in ljudje ne ukvarjajo, saj bi si s tem svoje "srečno in zadovoljno življenje šibili". Ali kot pravi Ivan Cankar v črtici Nepotreben človek: "Kjer stojim jaz, bi bil ravno tako lahko prazen prostor; nihče bi se temu ne čudil." Prazen prostor pa pomeni, da dejavnost tistega, ki se v njem nahaja, nima družbene resonance ...