Plastelinčica in časopis je avtorska slikanica Alenke Spacal, ilustratorke, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz filozofije in doktorirala iz sociologije. Avtorska slikanica, za katero je napisala besedilo in ga ilustrirala, je peta po vrsti. Izšla je pri Bajalki, Zavodu za založništvo in umetnost pripovedovanja. Kot lahko preberemo na Bajalkini spletni strani, ime Bajalka izhaja iz bajke in bajanja, bajanje pa je star običaj, po katerem so otrokom vsak večer pripovedovali po tri pravljice in s tem magičnim obredom povzročili, da so se okoli hiše naredili trije železni krogi, ki so varovali mirni spanec otrok pred zlimi duhovi. Alenka Spacal deluje pri Bajalki tudi kot pravljičarka, v zavodu pa posebno pozornost namenjajo tudi temam spolov. Otroci so namreč pogosto že od malega ujeti v klišejske vzorce, pri katerih obstajajo določena pravila za deklice in dečke, zato je pomembno, da znajo otroci spole zaznavati na svobodnejše načine, izven prevladujočih stereotipno zaznamovanih vlog. Tako tudi v slikanici Plastelinčica in časopis oče Plastelinč na primer trebi in prebira solato, medtem ko mama Plastelema bere časopis, ki ga sicer celotna družina Plastelinkovih vsako jutro nestrpno pričakuje, potem ko ga poštarka, ne poštar, položi v njihov nabiralnik.
Pravljična bitja, ki nastopajo v slikanici, so Plastelinkovi; ožja in širša družina s teto Plasteleto in stricem Plastelincem, babiko Plastelinko in babico Plastelinožefo ter Plastelinčičino prijateljico Plastelinkico, s katero se v nadaljevanju zgodbe igrata s časopisom. Kreativno ga uporabita, da rišeta po njem, si iz njega ustvarita maski, ga prepogibata v harmoniko, zmečkata v žogo in se z njo žogata, izdelata ladjico, da se spustita po reki ter ob koncu zgodbe časopisni papir zložita še v letalo in poletita nad oblake. Kot pove že ime, je Alenka Spacal Plastelinkove oblikovala iz plastelina, da so ji pri ustvarjanju ilustracij služili kot modeli in da jih ob pripovedovanjih in predstavitvah slikanice pokaže tudi otrokom. Srečanje z njimi v živo predstavlja zanje prav posebno doživetje; lahko si jih ogledujejo, se povežejo z njimi in morda v svoji domišljiji že snujejo njihove nove prigode in zgodbe. Čeprav lahko Plastelinkove srečamo kjerkoli, obstaja večja verjetnost, da jih bomo prej opazili v naravi in hramih kulture. Kot vidimo na ilustraciji, so njihova domovanja med skalami in kamni, med katerimi so na “poenoteni” barvni podlagi tudi zelo lepo vidni zaradi svojih intenzivnih in mavričnih barv. Radi se zadržujejo ob potokih in rekah, saj jim je v veselje plovba z ladjicami. Opazili jih bomo tudi v zraku, na nebu, ker radi letijo z letali. Še posebej pa uživajo, ko se odpravijo v galerijo, knjižnico, knjigarno, na koncert in v gledališče. Mama Plastelema ima namreč že od nekdaj najraje tisto stran v časopisu, na kateri z velikimi tiskanimi črkami piše: KULTURA. Plastelinčica to ve, jo opazuje, posluša in se sprašuje: “Kaj je to kultura? Ali to pomeni, koliko je ura?” In mama odgovarja: “Kultura je slika, na kateri je umetniško naslikana ura. Kultura je slikanica, v kateri je pravljično opisana ura. Kultura je gledališka predstava, v kateri med lutkami nastopa tudi ura. Kultura je koncert, na katerem se glasba sliši še lepše, kot bi tiktakala ura.” In ravno na predvečer kulturnega praznika je v kulturnem domu plesna predstava z naslovom Časopisna kultura, kamor se z veseljem in pričakovanjem odpravita Plastelinčica in njena babica Plastelinožefa.
Metafora ure je metafora časa in besedna igra ure in kulture. Kultura pa je, kot je napisal Jorge Angel Livraga Rizzi, priviligirano sredstvo, s pomočjo katerega se lahko zgradi sistem hierarhije vrednot, ki omogočajo razlikovanje pomembnega od nepomembnega, primarnega od sekundarnega. Kultura osvobaja človeka stereotipnosti in bogati njegov sistem referenc. Kultura je domena, v kateri se odvija kreativna in duhovna aktivnost človeka, ki omogoča paralelno prebujenje njegovih notranjih potenicialov in razumevanje številnih zapletenih vidikov realnosti. Kultura je predvsem način, kako se zajema ter živi življenje in je lahko realna oblika preživetja za človeka jutrišnjega dne.
Alenka Spacal pove iz svojih pripovedovalskih izkušenj, da je za majhnega otroka najučinkovitejše enostavno in preprosto besedilo. Najprej ga napiše, se ga nauči, si ga pripoveduje, ga korigira in ilustrira ter po potrebi tudi spreminja. Med zgodbo in ilustriranjem se namreč ves čas dogaja interakcija. Za razliko od minimalistične zgodbe je ilustratorka v likovnem jeziku besedilu kontrastna. Filigransko natančna in precizna je pri izpostavljanju in likovnem opisovanju motiva. Časopis, ki se v ilustracijah pogosto pojavi, je Alenka Spacal oblikovala in ročno napisala sama ter ob tem seveda upoštevala tudi kompozicijske konveksnosti in konkavnosti njegovih površin, kot tudi temu primerne deformacije črk. Ilustracija, na kateri sta Plastelinčica in njena prijateljica iz časopisa oblikovali maski, je bila za slikarko zagotovo izziv ter ena izmed tehnično in likovno zahtevnejših upodobitev, ki je zahtevala tudi veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti, pa tudi časa.
V tehniki akvarela, v katerem je sicer narejena večina ilustracij in ponekod tudi akrila, je Alenka Spacal z najtanjšim čopičem ročno napisala črke in članke v časopisu ter jih kompozicijsko prilagodila glede na njegovo zapognjenost in pomečkanost. Z minuciozno potezo ter fineso barvnih kombinacij in odtenkov so naslikana tudi krila žuželk, pa tudi ur, ki so na gledališki predstavi poskušale poleteti. Kolorit je namreč slikarki zelo pomemben, zato se mu vedno skrbno posveti. Elementi forme mozaika, ki so v prejšnjih avtorskih slikanicah predstavljali del njenega prepoznavnega sloga, so v tej slikanici zgolj nakazani na površinah tal ter v vsej svoji slikovitosti uporabljeni tudi pri svečanem videzu krill žuželk, ki kot glasbenice in glasbeniki nastopajo na koncertu.
V avtorskih slikanicah, v pravljicah in zgodbah Alenke Spacal se med seboj prepletajo poučni, pravljični, kulturni, likovni, literarni, psihološki, sociološki, feministični, filozofski in umetniški elementi. A pripovedovanje zgodbe v živo daje avtorskim slikanicam in dogodkom prav poseben in svojevrsten čar. Alenka Spacal je izvrstna tudi v tem. Njen nastop je prepričljiv, slikovit, duhovit, navdihujoč in je vedno doživetje za vse, za otroke in tudi za nas, odrasle.
Nuša Podgornik