Prosojna tkanina - organca, lebdeča okoli svetlobnega vira v krožno razporejenih in po številu pomenljivih stotih valjih - žarkih, stebrih, stolpih, je kot živa snov, ki se odziva na dotik in valovanje zračnih tokov z nihanjem in božajočim gibanjem. Spreminja se glede na svetlobna razmerja v prostoru, pa tudi glede na obiskovalce tako, da se nas naelektrena nežno oprime, nas okoplje v navdihujoči belini svetlobnega tuša in razelektri prenapetih občutij surove realnosti današnjega časa. A ko človek pogleda navzgor, vidi, da transparentnost Rastoče svetlobe nima nikakršnih prostorskih, kaj šele časovnih omejitev. Pogled skozi prosojno mrežo steče dalje, v neskončnost, v ostrešje nekega drugega časa.
RASTOČA SVETLOBA
Rastoča svetloba, tekstilno-svetlobna inštalacija, je v treh letih, odkar sta si jo zamislili univ. dipl. oblikovalki tekstilij in oblačil Jana Mršnik in Vesna Štih, doživela že marsikatero razvojno transformacijo, obenem pa tudi predstavitve in povabila na res eminentne razstavne lokacije po Evropi. Zasnovana je bila kot projekt in razstavni eksponat hkrati, s katerim sta umetnici sodelovali na predstavitvi slovenske tekstilne umetnosti imenovane Moč niti, v galerijskih prostorih alzaškega muzeja tekstilne umetnosti Husseren Wesserling v Franciji leta 2010. Društvo oblikovalcev Slovenije je celotni razstavi istega leta podelilo priznanje Oblikovalski presežek leta, ustvarjalkama Rastoče svetlobe pa se je zgodilo tudi eminentno povabilo na mednarodno selekcionirano razstavo sodobne tekstilne umetnosti MiniArTextil Energheia 2011 Como, Milano z gostovanjem v Montrougeu (v Parizu); kar je res vrhunska referenca s katero se tudi v Sloveniji lahko pohvali le malokdo. Na povabilo galerije Velenje je francoska predstavitev sodobne slovenske tekstilne umetnosti Moč niti doživela 'reprizo' tudi v doma in sicer kot prva razstava Maribora, evropske prestolnice kulture (22.12.2011-24.1.2012). Inštalacija Rastoča svetloba nas vabi, da se je dotaknemo, se sprehodimo skoznjo, umaknemo in poglobimo vanjo tudi zaradi bazičnih pojmov in besed, po katerih stopamo v prostoru galerije: tišina, mir, esenca, jaz, svetloba, telo, ovoj, prostor, zunanjost, preobrazba, jedro, rojstvo, čas, izvir, notranjost, neskončnost… Prosojna tkanina - organca, lebdeča okoli svetlobnega vira v krožno razporejenih in po številu pomenljivih stotih valjih – žarkih, stebrih, stolpih, je kot živa snov, ki se odziva na dotik in valovanje zračnih tokov z nihanjem in božajočim gibanjem. Spreminja se glede na svetlobna razmerja v prostoru, pa tudi glede na obiskovalce in sicer tako, da se nas naelektrena nežno oprime, nas okoplje v navdihujoči belini svetlobnega tuša in razelektri prenapetih občutij surove realnosti današnjega časa. A ko človek pogleda navzgor, vidi, da transparentnost Rastoče svetlobe nima nikakršnih prostorskih, kaj šele časovnih omejitev. Pogled skozi prosojno mrežo steče dalje, v neskončnost, v ostrešje nekega drugega časa. Rastoča svetloba bo, ne le razsvetljevala ambienta Peterokotnega stolpa Ljubljanskega gradu, temveč bo tudi simbolično rasla kriznim razmeram in "pojemajoči svetlobi sonca" navkljub vse do zimskega solsticija in še dlje, dokler se svetlobni obrat v svoji rasti ne bo ustalil in utrdil v januarju prihodnjega leta. A njena pot in rast se bosta nadaljevali tudi potem, ker se morata, že zaradi imena, saj je vendar Rastoča svetloba. Koliko nerazkritega potenciala ta še vedno nosi v sebi, se zavedata tudi njeni ustvarjalki, zato se bosta ob svojem siceršnjem delu z njo še ukvarjali, jo razvijali in nadgrajevali. Sprehodimo se skoznjo!
Nuša Podgornik um.zgod. in likovna kritičarka