Ko si v naravi, si kot v sliki, kjer je vedno prostor, ki je spredaj, pa oni, ki je zadaj; opažaš, kar se približuje in tisto, kar se oddaljuje, to, kar je spodaj in ono, kar je zgoraj ... Vse, kar se odstira v globino, kakor tudi plastenje samo, je za ustvarjalko skrivnostno in temu se posveča z nenehnim približevanjem in oddaljevanjem. Je mar prav plastenje tisto, kar zastira in zakriva naš pogled in vpogled v prvobitnost, srž, v bistvo samo?