Nekoč sem bila roža, še danes dehtim, ko sonce obsije cvetove srca.
Nekoč sem bila gozd, še danes nosim krošnje življenja v očeh moje divjine.
Nekoč sem bila gora, še danes nosim kristalne kosti, ki donijo v jamah mojega podzemlja.
Nekoč sem bila dež, še danes nosim oblake, ki jočejo skozme kot reka tolažbe.
Nekoč sem bila angel, še vedno nosim krila. Praspomin skupnega obstoja mnogotere Enosti.
Nosila sem mnoga imena, sem čas ujet v večnost, ko štejem življenja. (Eli Miklavčič)
Z likovnimi deli Eli Miklavčič sem se srečala kmalu po njeni diplomi na Visoki šoli za risanje in slikanje ‒ Arthouse in jih predstavila na samostojni razstavi v Finžgarjevi galeriji v Ljubljani januarja 2018. Takrat je slikarkina dela navdihovala njena lastna poezija, pesem pa ji je, kot je povedala, predstavljala poetično »skico« in prvi »ulov« ideje. Že takrat si je prizadevala in si želela skozi slikarstvo in poezijo zaobjeti višji red, smisel, transcendentno ... Prevladujoči motiv One na razstavi, ženske, ki je sveta in božanska sama po sebi, je bil hkrati tudi njena diplomska naloga. V njej se je Ona izjemoma pojavila najprej in šele nato s svojo prezenco navdahnila pesem. Slikarka jo je na razstavi povezala z ikonografijo očesa, njegovo pomensko tradicijo iz zgodovine, religije, predvsem pa z njegovo simboliko budnosti, zaščite, intuicije in duhovne vizije. Kolorit, ki ga je Eli Miklavčič uporabljala takrat, je bil sestavljen iz čistih in primarnih barv, plamenastih potez, ki so spominjale na ognjene zublje, »podobne« tistim, ki transformirajo mistično ptico Feniks v procesu metamorfoze.
Ko dela Eli Miklavčič osem let pozneje primerjam med seboj, opažam, da se je slikarka »skupaj s Feniksom« prerodila in pomladila. Kolorit se je umiril, poteza prav tako, spremenili so se tudi ikonografija, format in velikost likovnih del, zato nas tista manjših dimenzij, v skladu z vsebino, nagovarjajo še bolj intimno in subtilno. Ustvarjalka pogosto izbere kvadratni format, ki zahteva specifičen pristop in kompozicijo. Zaradi štirih enakih stranic predstavlja in simbolizira stabilnost, strukturo in red. Njegova simbolika se povezuje tudi s štirimi stranmi neba, letnimi časi in štirimi elementi. Za razliko od kroga, ki simbolizira božansko, duhovno in neskončno, kvadrat predstavlja človeško, materialno, zemljo in fizično realnost, kar Eli Miklavčič tudi intuitivno odgovarja, saj v svojih slikah pogosto združuje oboje ‒ krog, njej najlepšo geometrijsko obliko, in kvadrat. Elementa se pojavljata skupaj v skoraj polovici razstavljenih del v ciklih: Mooniversum - Univerzum Lune, Golden Nightlight - Zlata lunina svetloba, v ciklu Iz vsega srca in v posameznih drugih delih. Združitev kroga in kvadrata predstavlja temeljno simbolno nasprotovanje in dopolnjevanje hkrati. V krščanski ikonografiji sta se kvadrat in krog povezala v oktogon, osemkotnik, ki simbolizira povezavo med nebom in zemljo; od tod tudi oktogonalna oblika krstilnic. Ustvarjanje mandal, svetih »krogov in kvadratov«, je značilnost budizma, v Anthroposu ‒ predstavitvi človekovih idealnih proporcev Leonarda da Vincija, povzetega po risbi rimskega arhitekta in teoretika Vitruvija iz 1. st. pr.n.š., pa je tudi človek vpet v dve popolni obliki, v krog in kvadrat.
S tovrstno simboliko in arhetipi se slikarka povezuje intuitivno, preko narave, tišine in meditacije, ki predstavljajo osrednje prvine in silnice njenega ustvarjalnega procesa. Kot preberemo na spletni strani, njeno delo raziskuje brezčasno lepoto, ki je neločljivo povezana z naravo, se zrcali v človeškem duhu ter združuje telo, um in dušo v globoki harmoniji. »S svojimi deli vabim opazovalca k premoru, premišljevanju in k povezovanju z globokimi, pogosto nevidnimi plastmi življenja,« pravi Eli Miklavčič. Simbolika in mističnost njenega vživljanja v naravo in živali je ključna vsebina njenih del, še posebej, ker so te močno povezane in vpletene tudi v kulturno življenje, literaturo, poezijo ... in imajo globlji pomen. Kot arhetipi in nauki se pojavljajo v pravljicah, zgodbah, basnih, v pregovorih in rekih, v sanjah ... in se zrcalijo tudi v naslovih slikarkinih del: Nekoč sem bila žitna miška. Nekoč sem bila ribica Koi ... in kot pravita njena pesem in naslov razstave ‒ Nekoč sem bila reka.
Presunljiva mističnost prevzame, gane in prebudi zavedanje ... da smo lahko hkrati vse in povsod. Prav ta paradoksalnost utrjuje in poglablja mistično izkušnjo ‒ spoznanje, da lahko, ko gremo tja, pridemo tudi drugam ... Takšno izkušnjo je v prvi osebi že pred osmimi leti ubesedil naslov razstave Eli Miklavčič v Finžgarjevi galeriji v Ljubljani ‒ Šla sem tja in prišla drugam. Od tod je razumljiva tudi uporaba zlatih lističev v slikarkinih delih in simbolov, majhnih zlatih krogov, ki v njeni osebni ikonografiji predstavljajo naslikano žival. Pepel, material, s katerim ustvarja, simbolizira vez med soncem in luno; z njim so v mešani tehniki narejeni vsi slikarkini likovni cikli, povezani z luno. V zvezi z zlatom ‒ 24-karatnimi zlatimi lističi ‒ slikarka pove: »Zlato ni barva, gre za presežno, transcendentalno, za povezavo onkraj vidnega, onkraj zaznave. Zlato nas vabi, da gremo vase.« ... Da govorimo in živimo Iz vsega srca, kot sporočata naslova; četudi ranjenega in zašitega, kot ga vidimo na njenih slikah; da se utrjujemo z Močjo sprememb, povezujemo z Vztrajnostjo, Univerzumom Lune, s Kitovo močjo, z Belim duhom Cicado ‒ simbolizmom škržata, z Brenčanjem ljubezni, s humanoidnimi bitji v ljudski folklori, z Zvoki letnih časov, z etrom, jasnino, svetlobo ter subtilnim in sublimnim ... Ostajamo v »znamenju« števila osem, njegove simbolike in transformacije, v oktogonu ‒ med nebom in zemljo in v obodbju osmih let ustvarjanja slikarke Eli Miklavčič.
Nuša Podgornik
Eli Miklavčič (1984) je leta 2011 diplomirala na Oddelku za geodezijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter leta 2017 na Visoki šoli za risanje in slikanje ‒ Arthouse. Od leta 2018 živi v Nemčiji, v kraju Sachsenkam blizu Münchna, kjer tudi ustvarja. Pripravila je več samostojnih razstav ter sodelovala na mnogih skupinskih razstavah in projektih v Sloveniji in Nemčiji.