Besedila
Barbara Gregurič Silič: Ne zamudite trenutkov!
Barbara Gregurič Silič se na področju fotografije tematsko posveča ulični fotografiji in fotografiji otrok, starih do 10 let, ki predstavljajo glavnino njenega opusa. Slogovno in avtorsko prepoznavnost njenih fotografij močno zaznamuje občutje, kot da so posnetki nastali v nekem drugem, preteklem času, na katerega opozarjajo kostumi otrok, ambienti, arhitektura, atributi otrok ter pogosto tudi njihove frizure. V pogledih njenih modelov zaznavamo neko posebno, drugačno milino, slutimo nekaj več, nekaj, kar je izza pogleda in onkraj izraza.
Jože Mečina, Na valu navdiha
Jože Mečina je oblikovalec številnih sprememb v svojem življenju. Navdahnjen od vedno novih izzivov se je v marsikatere od njih zavestno podal − tudi na različne službene poti, ki so ga prek številnih poklicnih zadolžitev vodile iz Avstrije v Nemčijo, Slovenijo, Hrvaško in nazaj domov, na Koroško. A ves čas pomemben del njegovega življenja ostajata umetnost in kultura.
Alenka Spacal, Časopisna kultura
Plastelinčica in časopis je avtorska slikanica Alenke Spacal, ilustratorke, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz filozofije in doktorirala iz sociologije. Avtorska slikanica, za katero je napisala besedilo in ga ilustrirala, je peta po vrsti. Izšla je pri Bajalki, Zavodu za založništvo in umetnost pripovedovanja. Kot lahko preberemo na Bajalkini spletni strani, ime Bajalka izhaja iz bajke in bajanja, bajanje pa je star običaj, po katerem so otrokom vsak večer pripovedovali po tri pravljice in s tem magičnim obredom povzročili, da so se okoli hiše naredili trije železni krogi, ki so varovali mirni spanec otrok pred zlimi duhovi.
Intervju: Nuša Podgornik
Likovna dela, ki navdihujejo in bogatijo
Duhovita in hkrati resnična slikarkina izjava, ki jo lahko preberemo v njenem življenjepisu v zgibanki pa je, da živi in ustvarja v vesolju, katerega rdeča pika je na trenutke tudi Ljubljana. Pravzaprav ima še kako prav. Marsikdo bi lahko zase rekel podobno. Vsak človek je vesolje zase in prostor, kjer živi, mu predstavlja upanje za boljše in bolj izpolnjeno življene.
Lili Hribovšek, V.I.T.R.I.O.L.
Visita Interiora Terrae Rectificando Inveniens Occultum Lapidem
Mojca Fo, Preplavljeno z mesečino
... Kot bi se skozi prizmo eteričnosti reflektirali filozofija in psihologija življenja. Srečanja z njenimi pravljičnimi bitji nas navdajajo z mehkobo, eterično ljubeznijo in zaupanjem, pa tudi z veličastno in navdihujočo samostjo, ki nikakor ne pomeni osamljenosti. Opaža, da se v svetovih, ki jih ustvarja na platnu, papirju, lesu ..., pogosto najprej vse podre, vendar vedno znova tudi sestavi in vstane, kakor feniks, beli konji ... in da se vdih sreče vedno zgodi takrat, ko tisti optimistični in delujoči nekdo situacije zavestno prečisti in sestavi v polne plešoče celote ...
Janez Korošin, Vanitas
Glede na zgodovinske okoliščine in današnjo perspektivo nas Korošinove fotografije zagotovo spomnijo na razdejanje, ki je ostalo po obstreljevanem in bombardiranem Mairupolu. S tem mestom pa je povezana tudi železarna in jeklarna Azovstal, ki je v ruski vojaški invaziji postala zatočišče poslednjih prebivalcev in in ukrajinskih borcev, branilcev Mariupola. Ob tem pa bi k ikonografiji Vanitas lahko dodali še izrek: Homo bulla - človek (milni) mehurček oziroma dejstvo, kako nepomeben lahko v spletu okoliščin postane/-mo človek/ljudje ...
Jur Samec, Urbana korita
Jur Samec nas s svojimi slikami vabi na potovanje. Na potovanje skozi razpršenost in informacijsko preobloženost v notranji red in harmonijo; v strukturiranost s svojimi pravili in psihološkimi zakonitostmi. Njegove slike, še posebej zadnje iz cikla Urbana korita, nas kontinuirano osvajajo, vlečejo k sebi in vase. Tudi ko odmaknemo pogled, ga bodo slike znova pritegnile, pa čeprav ujele le s kotičkom našega očesa.
Barbara Möseneder Köchl, Zemlja in luč
Likovna dela Barbare Möseneder Köchl so navdihnile meditacije esenov (v nemški jezik so bile prevedene leta 2020), ki so bile v sklopu t.i. Kumranskih rokopisov odkrite v votlinah v okolici Kumrana ob Mrtvem morju med leti 1947 in 1956. Obredi z osredotočanjem in usmerjenostjo vzpostavljajo tako koncentracijo kot s svojo širitvijo tudi meditacijo oziroma sintezo obeh - kontemplacijo. V tem smislu bi slikarkin likovni proces lahko do neke mere primerjali tudi z ustvarjanjem ikon, kjer sveto navdihuje sveto.
Vojko Gašperut Gašper, pregledna razstava
... In vsepovsod svetloba sonca ... tudi kadar je nebo zameglejno, ta pronica skoznje prav tako takrat, ko je z oblaki prekrito nebo ... Kot bi nam Vojko Gašperut sporočal, da naj se v ključnih življenjskih situacijah vendarle spomnimo na pregovor, da za vsakim dežjem posije sonce in da je življenje čudež. In če kdo, potem to Vojko Gašperut zagotovo dobro ve.