Besedila

Julijan Krapež, Okus oblike, galerija Lična hiša, Ajdovščina, 21. 2. 2015 - 21. 3. 2015

Četudi je arhitekt in oblikovalec Julijan Krapež med stanovskimi kolegi morda najbolj poznan po oblikovanju projektov za kuhinje, snuje tudi ambiente za zasebne naročnike, podpira umetnost, sledi njenim tokovom ter se posveča tudi slikarstvu in risbi. Če se ne bi odločil za študij arhitekture, bi se zagotovo za študij slikarstva, ki je pri njem nekoč kot enakovreden partner konkuriral arhitekturi. A vsaj zanj se obe področji med sabo odlično dopolnjujeta; arhitektura in oblikovanje ga navdihujeta v slikarstvu in obratno.

Oblikovalska identiteta: Vesna Štih, Prvo preddverje Cankarjevega doma, Ljubljana, 15. 1. - 4. 2. 2015

Samosvojost avtorskega in umetniškega izraza Vesne Štih kot oblikovalke tekstilij in oblačil je tudi v tem, da razmišlja kot slikarka in grafičarka. Njena predstavitev v okviru razstave Oblikovalska identiteta Društva oblikovalcev Slovenije tokrat ne prikazuje reprodukcij konkretnih izdelkov, ampak monumentalno sliko, poliptih, sestavljeno iz petih vertikalnih slik - ne platen, kot smo jih pri umetnikih vajeni sicer, pač pa viskoznih džersijev, napetih na lesene okvirje.

BelaBela: Rastoča svetloba, Ljubljanski grad, Peterokotni stolp, 7. 11. 2013 - 5. 1. 2014

Prosojna tkanina - organca, lebdeča okoli svetlobnega vira v krožno razporejenih in po številu pomenljivih stotih valjih - žarkih, stebrih, stolpih, je kot živa snov, ki se odziva na dotik in valovanje zračnih tokov z nihanjem in božajočim gibanjem. Spreminja se glede na svetlobna razmerja v prostoru, pa tudi glede na obiskovalce tako, da se nas naelektrena nežno oprime, nas okoplje v navdihujoči belini svetlobnega tuša in razelektri prenapetih občutij surove realnosti današnjega časa.

Lado Jakša, Dialog brez dialoga, galerija MIKADO, Mesec fotografije, Ljubljana, november 2008

... in spet smo na začetku, pri igricah, tudi političnih, ki jih beleži fotograf med plakatnimi "maskami", razobešenimi po drvesih, kandelabrih, električnih omaricah in še čem, v času volitev. Seveda ga likovno najbolj pritegnejo prav tiste, ki jih je mati narava v skladu z vsesplošno farso tudi sama obdela: razmoči, odlepi, natrga, naguba ...

Robert Lozar, Lado Jakša, Borko Tepina, Slika ni zgolj podoba, je sled podobe-podoba njene sledi, galerija Dolenjskega muzeja Novo mesto, 12. 10. - 18. 11. 2007

Dejstvo je, četudi morda zveni naivno in pase, da so ključni problemi, ki jih ima človek v svetu, še vedno tisti, ki se vrtijo okrog njegovega eksistencialnega jedra. Te vsebine pa so poleg drugih načinov, religije na primer, dosegljive tudi z estetsko izkušnjo. Prav zaradi tega Robert Lozar, Borko Tepina in Lado Jakša še vedno prisegajo na osebno avtonomijo in kritično svobodo, ki jo prinaša estetski ustvarjalni proces in slednjega postavljajo nad zahteve socialnega superega in instinktov ter zagovarjajo primat nenavadnega in nevsakdanjih izkušenj nad vsakdanjimi.

Matjaž Kocbek, Nomen est omen, Galerija Spomeniškovarstvega centra, Ljubljana, 3. 4. - 21. 4. 2007

Čeprav je Matjaž Kocbek pesmi k svojim slikam intuitivno izbral, razvrstil in s premislekom določil prav takšno zaporedje, se je z mojo interpretacijo strinjal. "Naključje?!", sem ga / sem se vprašala pomenljivo. "Če sploh obstaja ...", sva komentirala in vsak pri sebi zaključila v en glas. Izraziti se je za Matjaža Kocbeka kot ustvarjalca in umetnika nuja, način spoznavanja in razumevanja sveta, predvsem pa milost izročanja in podajanja naprej. "To je zahtevna igra s samim seboj in tudi zavidanja vredna igra s svetom in kozmosom. Zame je umetniško izražanje ritual.

Zvezdana Majhen, Složitje, Založba Obzorja Maribor 2007

Ljubezen do slovenskega jezika, dežele in naroda ni ravno nekaj običajnega in samoposebiumevnega; še posebej če ta traja že leta in leta ... V tem navdihujočem, plodnem in spodbudnem času se je Zvezdani Majhen rodilo devetnajst leposlovnih del. Ni čudno, da avtorica domači besedi, jeziku Kresnika, za katerega je prepričana, da je najlepši na svetu, namenja le tople in ljubeče besede! Pregiba jih kot zadnje izročilo in trepeta ob misli, da morda že njeni pravnuki ne bodo več govorili slovensko ...

Boris Gaberščik, Ordo ab chao, galerija Fotografija, Ljubljana 11. 5. - 10. 6. 2006

Tisto, kar je Borisa Gaberščika navdihovalo nekoč, ga navdihuje tudi danes. In to je "črni red", kot ga imenuje, v katerega se njegovi "predmeti" nezmotljivo postavijo kar sami, če se jim približa z iskrenostjo, spoštljivostjo, naklonjenostjo, nenasilnostjo in z zaupanjem. V takšnem predanem in posvečenem vzdušju je med "portretiranci" v kompoziciji jasno zaznati notranje življenje, dialoge in emocije.

Mediteranski svetilniki, Klavdij Tutta, monografija, april 2013

Četudi je Klavdij Tutta že mnogo let obdan z značilnim ambientom gorate in vodnate Gorenjske, ga je pokrajina Primorske, Goriške in Furlanske nižine v otoroštvu in mladosti tako globoko zaznamovala, da se zdi, da slikar svoj ustvarjalni navdih črpa prav od tam; iz svojevrtne svetlobnosti Beneške lagune in Tržaškega zaliva, primorskih ambientov in mediteranskega pejsaža. Odprti horizotni, prostranstva neba, odbleski in odsevi gladine morja, intenzivna barvitost spreminjajočih se odtenkov ...

Moč niti, galerija Alzaškega tekstilnega muzeja Husseren-Wesserlling, Francija, 2010-2011

V razstavnih prostorih Alzaškega tekstilnega muzeja Husseren-Wesserling v Franciji se predstavlja pet slovenskih ustvarjalk različnih generacij, delujočih v različnih tekstilnih tehnikah, ki jim osnovo raziskovanja in navdiha v prostoru predstavlja prav vlakno in nit. Četudi prihajajo z različnih poklicnih in izoobrazbenih področij Univerze v Ljubljani (arhitektura, slikarstvo, oblikovanje tekstilij in oblačil), je za vseh pet ključni dejavnik pri oblikovanju identitete prostora prav njegovo soustvarjanje in poseganje vanj.